O MENI

Sem Sabina Jurič šenk, po izobrazbi psihologinja. Z dokončanim podiplomskim študijem sem postala doktorica znanosti, smer Zakonska in družinska terapija.

V okviru svojih delovnih izkušenj sem se veliko naučila o razmišljanju, čustvovanju in življenju otrok in mladostnikov (zaposlena kot šolska psihologinja na osnovni in na srednji šoli).

V okviru zaposlitve na družinskem inštitutu (zaposlena kot družinska terapevtka ) sem bila podrobneje vključena v pomoč družinam in partnerjem v stiski. Družine so največkrat poiskale mojo pomoč takrat, ko niso znale pomagati otroku in pristopiti k njemu tako, da bi se celotna družinska dinamika pomirila. V okviru Skupine za ženske žrtve nasilja sem bila dve leti skupaj s koterapevtko v oporo ženskam in materam, ki so zaradi nasilja in zlorab v partnerstvu imele težave pri ohranjanju same sebe ter skrbi in vzgoji svojih otrok.

Kot predavateljica in vodja preventivnih delavnic (pri zavodu za zdravstveno varstvo, na ljudski univerzi, na družinskem inštitutu, na zavodu za zaposlovanje, prek projektov pri različnih razvojnih agencijah ...) sem se preizkusila pred različnimi publikami.

Pri Zavodu za svetovanje, usposabljanje in rehabilitacijo invalidov sem kot strokovna sodelavka in članica rehabilitacijske komisije iskala močna področja in ustrezno oporo za posameznika, ki je zaradi poškodbe, težav v duševnem zdravju, drugih sprememb v življenju potreboval oceno svojih sposobnosti ter pomoč pri reintegraciji v družbo. Veliko o odraslih s posebnimi potrebami in njihovimi zmožnostmi funkcioniranja znotraj skupnosti sem se naučila tudi v okviru dela v poletnem kampu v ZDA.

Na zavodu za zaposlovanje, kjer sem bila zaposlena kot samostojna karierna svetovalka za mlade in za posameznike s težjimi ovirami pri iskanju službe, sem se učila iskati kompromise med odpravljanjem globljih stisk, katerih brezposelnost je pomenila zgolj vrh ledene gore. Kot koordinatorka poklicne orientacije sem iskala načine in strategije povezovanja delodajalcev z iskalci zaposlitve, pripravljala izobraževanja, ki so povezovala zavod za zaposlovanje z drugimi institucijami in sodelovala pri pripravi portala, s katerim so stranke lahko po elektronski poti kar najhitreje in najučinkoviteje sodelovale z zavodom.

Vodenje mladih in njihovo usmerjanje v zdrav način preživljanja prostega časa sem spoznala v vlogi vzgojiteljice v kolonijah in taborih z osnovnošolci. Več let sem opravljala tudi vlogo trenerke karateja za tekmovalno skupino osnovnošolskih in srednješolskih mladostnikov.

Ker verjamem, da je povezovanje in tkanje odnosov na različnih nivojih pomembno prav za vsakogar, tudi sama redno sodelujem z drugimi psihologi, zaposlenimi na različnih delovnih mestih (članica Društva psihologov Slovenije http://www.dps.si/), ter z družinskimi terapevti, zaposlenimi znotraj institucij in s tistimi v zasebni praksi (članica Zakonskih in družinskih terapevtov Slovenije http://zdt.si/). Sem tudi članica Evropskega združenja za travmo in disociacijo (http://www.estd.org/).

Na življenje gledam kot na priložnost, kjer lahko najdemo pot do sebe in s tem do svojega poslanstva. Na tej poti srečujemo zelo različne ljudi, ki nas veliko naučijo predvsem o nas samih. Več kot nas posameznik lahko nauči, dlje časa stopa v korak skupaj z nami. In hitreje kot smo pripravljeni sprejeti svoje naloge, bolj osrečujoče in smiselno vidimo življenje.