UTRINK


INFORMACIJE O MENI


Sem Sabina Jurič Šenk, po izobrazbi psihologinja. Z dokončanim podiplomskim študijem sem pridobila naziv doktorica znanosti iz smeri Zakonska in družinska terapija.


V okviru svojih delovnih izkušenj sem se veliko naučila o razmišljanju, čustvovanju in življenju otrok in mladostnikov (zaposlena kot šolska psihologinja na osnovni in na srednji šoli). Skupaj smo reševali stiske v odnosih z vrstniki, s starši, z avtoriteto učitelja. V skladu s sposobnostmi in zmožnostmi vsakega otroka smo se učili uspešnih učnih strategij, načinov spoprijemanja z večjimi količinami učne snovi, planirali šolsko in domače delo, organizirali medsebojno vrstniško pomoč glede na stile učenja vsakega posebej. Z vsemi tistimi, ki so želeli od pouka in od šolskih izzivov pridobiti več, smo nadgrajevali program, dodajali obsežnejše izzive v skladu s smernicami dela z nadarjenimi učenci, se učili medpredmetnega in medsebojnega povezovanja, iskanja informacije tudi v tujini ... Veliko časa smo si vzeli tudi za raziskovanje bodoče poklicne kariere ter močnih področij in interesov ter preverili, kaj vse smo že naredili in kaj še lahko naredimo, da bo prehod na srednjo šolo oz. na fakulteto čim manj stresen.

V okviru zaposlitve na družinskem inštitutu (zaposlena kot družinska terapevtka) sem bila podrobneje vključena v pomoč družinam in partnerjem v stiski. Družine so največkrat poiskale mojo pomoč takrat, ko niso znale pomagati otroku in pristopiti k njemu tako, da bi se celotna družinska dinamika pomirila. Otroci z navznoter obrnjenimi stiskami (težave s hranjenjem, samopoškodovanjem, grizenjem nohtov, nepojasnjenimi bolečinami, tiki ...) in pozunanjeno stisko (delinkventna vedenja, opijanje in kajenje, napadi strahu in anksioznosti, učna neuspešnost ...) so med terapevtsko obravnavo družine dobili besede za svojo nemoč ter pripadajoča čustva, okrepili smo starše v svojih vlogah, spremenili družinsko vzdušje na način, da so se vsi člani med seboj lahko slišali in si lahko prišli naproti. V okviru skupine za ženske žrtve nasilja sem bila dve leti skupaj s koterapevtko v oporo ženskam in materam, ki so zaradi nasilja in zlorab v partnerstvu imele težave pri ohranjanju same sebe ter skrbi in vzgoji svojih otrok. Skupaj smo iskale načine spoprijemanja s situacijo, poti rešitve iz soodvisnosti odnosov ter prevzemanja odgovornosti zase in za svoje otroke.

Kot predavateljica in vodja preventivnih delavnic (pri zavodu za zdravstveno varstvo, na ljudski univerzi, na družinskem inštitutu, na zavodu za zaposlovanje, prek projektov pri različnih razvojnih agencijah ...) sem se preizkusila pred različnimi publikami. Odrasli, ki so želeli spremeniti svojo poklicno pot, so poleg informacij o trgu dela in možnostih zaposlitve želeli tudi rešitev krivic, ki so jih doživeli s strani delodajalcev. Poslušalci različnih izobraževalnih modulov izobraževanja odraslih so želeli videti predvsem smiselnost in uporabnost podanih informacij ter njihovo aplikacijo v vsakdanjem življenju. Posamezniki v stiski so ob predavanju o pomenu duševnega zdravja želeli tudi konkretne napotke in korake na poti k boljšemu počutju in večjem občutku notranje moči. Drugačni so bili dijaki in osnovnošolci, ki so v delavnicah želeli z igrami vlog in konkretnimi prikazi njihovih vprašanj in dvomov na lastni koži preizkusiti usmeritve, kako pristopiti do drugega, do nasprotnega spola, kako biti spoštljiv in istočasno izraziti svoje nezadovoljstvo, svojo napetost, kako najti kompromis med dolžnostjo in zabavo ...

Pri Zavodu za svetovanje, usposabljanje in rehabilitacijo invalidov sem kot strokovna sodelavka in članica rehabilitacijske komisije iskala močna področja in ustrezno oporo za posameznika, ki je zaradi poškodbe, težav v duševnem zdravju, drugih sprememb v življenju potreboval oceno svojih sposobnosti, pomoč pri reintegraciji v družbo, usmeritve v iskanju ustreznega delovnega mesta ter vodenje pri aktivnem vstopu na trg dela. Psihološka diagnostika in usmerjeni razgovori, neposredno soočanje z izzivi delovnega mesta ter spoznavanje sebe prek usmerjenih delavnic za samopomoč so invalidu pomagali, da se je ponovno odločil stopiti na svoje noge in nadaljevati pot z jasnimi cilji. Veliko o odraslih s posebnimi potrebami in njihovimi zmožnostmi funkcioniranja znotraj skupnosti, njihovi zaposljivosti ter sposobnosti učenja novih spretnosti sem se naučila tudi v okviru dela v poletnem kampu v ZDA.

Na zavodu za zaposlovanje, kjer sem bila zaposlena kot samostojna karierna svetovalka za mlade in za posameznike s težjimi ovirami pri iskanju službe, sem se učila iskati kompromise med odpravljanjem globljih stisk, katerih brezposelnost je pomenila zgolj vrh ledene gore, ter po drugi strani ustreznim, asertivnim vstopom na trg dela. Kot koordinatorka poklicne orientacije sem iskala načine in strategije povezovanja delodajalcev z iskalci zaposlitve, pripravljala izobraževanja, ki so povezovala zavod za zaposlovanje z drugimi institucijami (podjetji, šolami, centri za socialno delo ...) in sodelovala pri pripravi portala, s katerim so stranke lahko po elektronski poti kar najhitreje in najučinkoviteje sodelovale z zavodom.

Vodenje mladih in njihovo usmerjanje v zdrav način preživljanja prostega časa sem spoznala v vlogi vzgojiteljice v kolonijah in taborih z osnovnošolci. Več let sem opravljala tudi vlogo trenerke karateja za tekmovalno skupino osnovnošolskih in srednješolskih mladostnikov.




Ker verjamem, da je povezovanje in tkanje odnosov na različnih nivojih pomembno prav za vsakogar, tudi sama redno sodelujem z drugimi psihologi, zaposlenimi na različnih delovnih mestih (članica Društva psihologov Slovenije http://www.dps.si/), ter z družinskimi terapevti, zaposlenimi znotraj institucij in s tistimi v zasebni praksi (članica Zakonskih in družinskih terapevtov Slovenije http://zdt.si/).




Na življenje gledam kot na priložnost, kjer lahko najdemo pot do sebe in s tem do svojega poslanstva. Na tej poti srečujemo zelo različne ljudi, ki nas veliko naučijo predvsem o nas samih. Več kot nas posameznik lahko nauči, dlje časa stopa v korak skupaj z nami. In hitreje kot smo pripravljeni sprejeti svoje naloge, bolj osrečujoče in smiselno vidimo življenje.